Zazvonila je budilka. Čisto počasi sem se spravil iz postelje, da bi jo izklopil. Pogledam na uro: 5:00, 2.oktober 2018. Takrat sem se že popolnoma prebudil, zato sem se odpravil po stopnicah navzdol, kjer sem zajtrkoval. Čez nekaj časa sem si umil zobe, ter se pripravil. Ob 5:45 me je ata v temi odpeljal proti parkirišču bivše tovarne Pinus. Tam se je zbrala že večina sošolcev. Pozdravil sem prijatelje, odložil prtljago v prtljažnik na avtobusu, se poslovil od očeta ter se udobno namestil na sedežu zraven Davida. Ob 6.00 je avtobus speljal. Takrat smo začeli 3-urno vožnjo čez Slovenijo.
Ko je ura kazala 9:20, smo se ustavili na naši prvi postojanki, Vipavski dolini. Takrat je bilo sonce že kar visoko na nebu, v dolini pa je vela hladna burja. Tam nam je vodič predstavil stare meščanske hiše primorskega tipa, 300 letno palačo grofov Lantierjev. Pogledali smo si tudi izvir reke Vipave, ki izvira sredi mesta.
Ob 9:55 smo se odpravili proti poletnemu dvorcu družine Lantierjev. Deset minut po odhodu iz Vipave smo se ustavili na visokem hribu, s katerega je bil pogled veličasten. Od tam smo lahko videli lep poletni dvorec Zemono, last družine Vipavskih grofov. Imeli smo tudi lep razgled na Vipavsko dolino v jutranjem soncu.
Kmalu smo odrinili in ura je kazala 11.00, ko smo prispeli v Novo Gorico, večje mesto ob slovensko-italijanski meji. Tam smo si ogledali najstarejšo zgradbo v naselju, železniško postajo, trg Evropa, kjer je potekala osrednja proslava ob vstopu Slovenije v EU. Po sredini trga poteka meja med Slovenijo in Italijo, kjer smo lahko skakali iz ene v drugo državo ter se pri tem zelo zabavali.
Pot smo nadaljevali na grič Kostanjevico, kamor smo prispeli ob 11:30 uri. Tam smo najprej imeli malico, ki je bila večinoma sestavljena iz sendviča in veliko sladkarij, nato pa smo si ogledali cerkev. V cerkvi so stare grobnice Bourbonov, k njej je prizidan frančiškanski samostan in v njem je tudi dom za odvajanje od drog. To smo izvedeli iz zelo poučne in s humorjem prepletene predstavitve, ki jo je imela vodička v cerkvi. Nato smo si ogledali zelo dobro obnovljene grobnice, kjer je pokopan tudi zadnji francoski kralj, in knjižnico, kjer so ohranjene zelo stare knjige. V njej najdemo tudi slovnico Adama Bohoriča z avtorjevim lastnoročnim posvetilom.
Ko je ura kazala že skoraj ena popoldne, smo se odpravili proti italijanski Gorici. Ustavili smo se na trgu Travnik, kjer je imel vodič svoj monolog o zgodovini kraja. Predstavil nam je zgodovino Gorice, pokazal staro baročno cerkev, Neptunov vodnjak In Ambrozijev spomenik.
Naslednja postaja je bil izvir reke Timave. Do izvira smo prispeli ob 14:35 uri, kjer nam je vodič povedal, da je to dejansko reka Reka, ki v Sloveniji ponikne ter priteče spet na dan v Italiji. To naj bi bila ena najkrajših italijanskih rek.
Ura je kazala 15:20, ko smo prispeli do italijanskega obmorskega dvorca Miramare. Kot nam je to kasneje povedal vodič, je dvorec zgradil Maksimiljan II. Habsburški pred okoli 150 leti. Zraven je 300 let star svetilnik. Z dvorca je veličasten pogled na Tržaški zaliv. Za dvorcem je velik park z lepimi rastlinami in kipci.
Vsi smo že bili utrujeni, ko smo se končno odpravili proti izolskemu hotelu Belvedere. Pred recepcijo smo vzeli svoje stvari iz avtobusa. Na recepciji smo dobili ključe svojih sob. Zraven je bil lep hotel z napisom Cliff, ki je verjetno spadal k hotelu Belvedere. Belvedere v italijanščini pomeni “lep razgled”. Že smo se začeli veseliti, da bomo prespali v hotelu Cliff, ko so nas napotili proti apartmajem. Ko smo se jim približali, smo srečali malo starejše Italijane, ki so nas spraševali: “Do you have any weed?”. Odgovorili smo z: “No” in se odpravili v sobe. Sobe so bila v redu, čeprav je bilo po stenah in stropu nekaj razmazanih komarjev. Razpakirali smo svoje stvari ter se pripravili na večerjo.
Večerjo smo imeli v jedilnici hotela in hrano smo si lahko izbrali iz vrst različnih jedi. Po večerji je bila že tema. Nekaj časa smo v sobi z Davidom in Miho reševali goro delovnih listov in zbirali podatke, ki jih uporabljam v tem potopisu, ter se odpravili na sprehod. Pogled na Tržaški zaliv in svetla obmorska mesta je bil veličasten. Med sprehodom smo se pogovarjali in se smejali. Kmalu smo se vrnili v sobo ter se pripravili na spanje. Nekaj časa smo se pogovarjali v temi ter poslušali Italijane, kako se glasno pogovarjajo in ropotajo v svojih sobah. Slišali smo tudi eno izmed naših učiteljic, ki je v angleščini kričala na njih . Začeli smo se smejati in ugotavljati, katera je to bila. Okoli polnoči smo zaspali.
Zjutraj smo se zbudili okoli 7:30, zajtrkovali ter se pripravili za odhod.
Ob 9:35 smo prispeli v Piran, kjer nam je vodič razkazal Tartinijev trg, najstarejšo hišo Benečanko, cerkev svetega Petra in cerkev svetega Jurija. Nato smo se odpravili v Portorož, kamor smo prispeli ob 11:00. Tam smo se nekateri kopali v morju, ki je imelo 20°C, imeli pico za kosilo, šli preverit trgovine, ter se odpeljali okrog pol dveh proti domu.
Ob 14:15 smo prispeli v Hrastovlje, kjer smo si ogledali cerkev z veliko poslikavami, ter najbolj znano poslikavo Mrtvaški ples. Vodič nam je predstavil zgodovino cerkve in poslikav. Pridno smo ga poslušali, saj smo bili utrujeni od neprespane noči.
Še zadnjič smo se ustavili na visokem hribu, z neverjetnim pogledom na Tržaški zaliv, Trst in Koper. Tam smo se poslovili od morja ter začeli 3-urno vožnjo nazaj do Rač.
Ekskurzija mi je bila všeč, pridobili smo veliko novih izkušenj in znanj. Želel bi si, da bi dobili manj nalog, da bi bila ekskurzija še bolj sproščena.
Bi jo še ponovili? Seveda.
Zapisal: TIAN STRMŠEK, 9.a
Nedavni komentarji